Znajdeš se izgubljen v gozdu. Iščeš pravo pot domov. Da ne bi zgrešil, hodiš le po uhojenih stezicah: toda vsaka pripelje le do novega razpotja. Mrači se, ti pa si zelo utrujen in lačen …
Tedaj pa v daljavi zagledaš zapuščeno leseno hišico. Je majhna, a prijetna in zagotovo dovolj varna, da v njej prenočiš.
Stopiš k njej in previdno pokukaš vanjo. Notri je tako, kot bi vse čakalo nate: preobuješ se v copate, ki so ti ravno dovolj veliki, na ognjišču plapola ogenj, v kotlu pa se greje večerja. Naješ se dobre hrane in se odpraviš v toplo posteljo. Ko že hočeš zaspati, pa močno zagrmi …
Zasliši se močan piš vetra in kapljanje velikih dežnih kapelj. Grmenje je vedno bližje in močnejše. Postane te zelo strah. Skriješ se pod odejo. Tedaj pa nekdo narahlo potrka na vrata. Zaželiš si, da ne bi bil sam, izgubljen v gozdu, stran od ljudi, ki te imajo radi. Trkanje pa ne poneha …
Končno zbereš nekaj poguma in se počasi odpraviš k vratom. Previdno jih odpreš. V soju svetilke se vate zazre obraz Tujca. Čeprav ni veliko svetlobe, ga prepoznaš. To je tisti, o katerem si že veliko slišal in bral. Eni ga hvalijo, drugi se ga hočejo znebiti. Za trenutek pomišljaš, ali bi ga sprejel v svoje zavetje ali ne. Tedaj pa se tvoj pogled sreča z Njegovim …
V hipu se tvoje srce umiri in v sebi začutiš veliko veselje in moč, počutiš se ljubljenega kot še nikoli. Na široko odpreš vrata in prišleka povabiš, naj s teboj prenoči v tvojem začasnem domu …
Zjutraj se zbudiš naspan in dobre volje. Ozreš se okoli sebe, a Tujca ni več ob tebi. Toda v svojem srcu veš, da ostaja v tebi in da to nočno srečanje zate pomeni začetek nove, čudovite poti.