Zdi se, da vedno bolj živimo v primežu strahu. Strahu, ki nas ne varuje pred nevarnostjo, temveč predvsem onemogoča, da bi zaživeli to, kar smo. Tuj ni niti otrokom. Zasleduje na vsakem koraku: v šoli, na igrišču, v službi, na ulici, preko sodobnih medijev in včasih žal tudi v domačem okolju. Da bi se znebili njegovega oklepa, ki nas tišči in v nas zbuja nemir, iščemo različne izhode.

Pred nami je noč čarovnic. Praznik, ki nam omogoča, da vsaj za en dan pozabimo na strah, minljivost, krhkost in se tako otroci kot odrasli pozabavamo iz stvari, ob katerih se običajno ne počutimo najbolje. Iz Amerike so ga k nam spretno vnesli trgovci, marsikomu pa se danes (upravičeno) zdi, kot da je že dolgo del naše kulture in tradicije. Labirinti strahov so že odprli svoja vrata. Ponoči iz okenskih polic žarijo buče v vsej svoji strašljivi podobi. Iz kuhinj se vije vonj po čarovniških zvarkih in ostudnih jedeh. Pripomočki za strašenje so pripravljeni …

Ljudje ob tem dogajanju čutimo različno. Nekateri z veseljem praznujejo. Drugi se delajo, kot da stvari okoli njih ne obstajajo. Tretji se zgražajo nad tistimi, ki praznujejo. Četrti svarijo pred nevarnimi hudičevimi zankami.

Kakšno držo naj bi do tega praznika zavzeli krščanski starši in stari starši?

Zunanji vpogled nam kaže, da se večina vsebine dogaja na ravni igre: v marsikateri družini starši le sodelujejo v igrivosti in domišljiji otrok. A noč čarovnic iz krščanskega vidika ni čisto nedolžen praznik.

Se mu je zato potrebno v naši družini izmikati, se delati kot da ne obstaja? Nikakor ne. Naši otroci zelo dobro opazujejo svet okoli sebe. Če jim bomo zaradi lastnih strahov ali odpora to tujo navado brez pojasnila prepovedali, bo zanje postala samo privlačnejša.

Zgrabimo priložnost …

Otroci ob vsem dogajanju hitro začno postavljati težka vprašanja. Kaj se zgodi, ko človek umre? Česa me je najbolj strah? Ali res obstajajo zli duhovi? Kaj moram storiti, da bom varen? Zakaj vsi moji sošolci izrezujejo buče, mi pa ne? Odrasli ob takšnih vprašanjih pogosto obmolknemo.

Hudič uporablja smrt in strah kot orodje, da nas zasužnjuje. Toda v Svetem pismu lahko preberemo, da je Jezus šel na križ, premagal zlo in zdaj živi kot naš junak. Obljubljeno nam je življenje v nebesih. Zaradi Jezusa smrt nima več moči. Zli duhovi vedno zbežijo ob omembi njegovega imena. Vera v njegovo obljubo lahko premaga vsak strah.

Namesto, da se odrasli pritožujemo nad navadami drugih, se pogumno soočimo z njimi. Jezus se tega praznika ne boji. On je tisti, ki ima vse odgovore na vprašanja, ki se nam porajajo v teh dneh. Zato je pomembno, da tudi sami noč čarovnic jemljemo kot priložnost: da ohranimo ali na novo oblikujemo običaje, ki so značilni za Slovenijo in v skladu z vrednotami, ki jih želimo predati svojim otrokom. Buče in pajke pa nadomestimo s spoznavanjem svetnikom oziroma s pogovorom, kako si predstavljamo nebesa in ali si sami želimo priti tja.

Ko bodo naši otroci prihodnjič izrazili željo po izrezovanju buč, ne zavrnimo njihove prošnje, pač pa jim ob tovrstnem skupno preživetem času predajmo naslednjo veselo novico:

Želim si priti k Jezusu v nebesa, zato:  

Iz sebe odstranjujem to, kar ne delam prav. (Izrežemo vrh buče in odstranimo notranji del.)  

Trudim se videti to, kar je dobro. (Izrežemo oči v obliki srca).  

Tudi, kadar mi kaj ne gre najbolje, ali je drugače kot želim, se potrudim in ne viham svojega nosu. (Izrežemo nos v obliki križa.)  

Iščem tišino. Le tako moja ušesa lahko zaslišijo tihi glas Boga. (izrežemo ušesa v obliki Svetega pisma).  

Moj obraz krasi velik nasme .(Izrežemo usta v obliki nasmeha).  

Drugim delam dobro in v njih prižigam lučko upanja v boljši svet. (V notranjost položimo svečo in jo prižgemo.)