Nekoč se je v tistem mestu, v ravno v pravem trenutku pojavil Človek, ki je nekomu rekel »Pridi in hodi za menoj.« Od njega je zahteval, da opusti vse, kar ima. V zameno za slavo, bogastvo, moč in udobje mu je ponudil le mir srca. Povabljeni je malce pomišljal, nato pa vstal in stopil za njim… Ni minilo dolgo časa, ko so prvemu sledile množice.

Človeka že dolgo ni na Zemlji, Njegovo povabilo pa še dandanes potuje po mestih in ulicah sveta. Mnogi ga odkrijejo tudi v Knjigi sredi zaprašenih polic.

Tudi sam sem med njimi. Ker sem bil krščen, pravijo, da sem kristjan. Nosim Tvoje ime. V tvoj spomin ob nedeljah hodim k maši, imam opravljene vse zakramente, otroke pošiljam k verouku, kolikor mi čas dopušča sodelujem v župniji … Tebi pa to ne zadostuje: vabiš me, naj pustim vse in nadaljujem Tvoje delo. Želiš, da sem samo tvoj sledilec. Naj se Ti odzovem?

Tvoj življenjepis ni prav bogat in vabljiv.  Deloval si samo tri leta. Nisi zasedal nobenega pomembnega mesta v družbi. Bil si skoraj brez imetja. Na koncu pa so te prijeli oblastniki, te obsodili, mučili in usmrtili. 

Vabiš me v življenje, ki je drugačno:

» … Prišel sem, da vam služim… «

» … Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem … «

» … Če ne postanete, kakor otroci … «

» … Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo … «

» … Blagor pa tistim, ki niso videli in verujejo … «

Od mene pričakuješ veliko. Preveč. Toliko truda, napora, drugim pa ni treba … Zakaj?

Saj ne zmorem vsega … Nisem sposoben … Ne da se mi … Sam vem najbolje zase … Rad bi vsaj malo užival že tako prenaporno življenje …

Postajam vedno bolj nemiren in nesrečen … Počutim se tako sam in nerazumljen … Strahovi so vedno večji, odločitev vedno težja …

Zakaj ne prideš in me rešiš? Tvoja moč je čez vse … Zakaj samo molčiš? … Mar čakaš, da v svobodi prevzamem svoj del odgovornosti?

Naj poskusim? Lahko kaj izgubim?

»Tukaj sem, želim hoditi za Teboj.«

Od tedaj si ob meni, nisem več sam. Na vsakem koraku krepiš moje zaupanje, da Ti vedno lažje prepuščam svojo pot življenja. Zaradi Tebe vedno bolj postajam to, po čemer tako močno hrepenijo globine mojega srca.

Navkljub mnogim strminam in bojem ter včasih skozi stisnjene zobe svojo privolitev obnavljam prav sleherni dan.