»Gremo! K maši. Nedelja je. Hitro, da ne bomo zamudili,« priganja ati. »Zakaj?« vprašam. »Gremo, da se srečamo z Jezusom. Da praznujemo njegovo vstajenje, se veselimo z Njim »Da bomo boljši,« se oglasi še mami. Ati pa zaključi: »Tako je že vsa leta, nedeljo za nedeljo. Veš, tako je prav in tako smo navajeni.« Hitro se lepo oblečem in ves vesel stečem v avto: »Pa pojdimo na srečanje, praznovanje.«
Po poti se veselo pogovarjamo. Ko prispemo, opazim, da je pred cerkvijo že precej ljudi. Veseli so, ker se spet vidijo. Toda, zakaj je izginilo veselje iz obrazov, ko so vstopili v cerkev? Zakaj tako mrko gledajo? Jaz ne bom tak, saj sem na srečanju z Jezusom.
Ko vstopim v cerkev, se zasmejem. Takrat pa se k meni skloni mami in mi tiho reče: »Kako se obnašaš? To se ne spodobi.« V hipu se neham smejati. Pogledam okoli sebe. Res, prav nihče se ne smeji. Čudno, saj smo prišli na praznovanje. Tudi ati in mami tako žalostno gledata. Zakaj? Usedemo se v klop potem se zasliši pesem. Tudi ta je žalostna. Zakaj ni harmonike, če smo prišli razveselit Jezusa?
Maša se je pričela. Vstanem, ko vstanejo drugi, poskušam kaj zapeti, zmoliti. Napeto poslušam, kaj bo rekel župnik. Res, veliko govori. Pa nič ne razumem. Zgleda, da ni nič lepega povedal, ker ga vsi gledajo zdolgočaseno… Atija vprašam, koliko je še do konca maše, on pa samo zre predse…
Končno postane zanimivo. Po cerkvi hodi možakar in ljudje mu dajejo denar. Tudi jaz mu dam kovanec. Pogledam ga in on se mi nasmeje. Prvi, ki se je v cerkvi nasmehnil. Verjetno, ker sem priden in dal denar…
Zaslišim cingljanje zvončka. Jezus prihaja med nas. Sedaj se praznovanje res začenja. Hm, nič. Župnik še vedno govori tako nekaj zase, skoraj žalostno. Meni se zdi to tako velika stvar, da je nekdo živ, ki je prej umrl. Župnik bi moral vriskati in skakati od veselja. Pa ne. Tudi drugi stojijo pri miru. Večina jih gleda v tla. Kot da jim je nerodno. To je čudno. Ali je sploh res, kar govori župnik? Zgleda, da nihče ne verjame. Ali pa je to narobe, da je Jezus vstal od mrtvih…
Končno je konec maše in počasi gremo ven iz cerkve. Opazujem ljudi. Zanima me, zakaj vsi tako hitijo, nihče nikogar ne pozdravi, ali ogovori. Stečem do avta in vriskam. Saj zdaj lahko, mar ne? Med vožnjo domov razmišljam o maši. Čudno je bilo tole srečanje z Jezusom. Ne vem, če bi še šel …
(Avtor prispevka Robert Marolt; prispevek je bil objavljen tudi v pomladanski številki revije društva Družina in življenje, letnik 2023)