Letošnje poletje ni čisto pravo: preveč neviht in padavin, prenizke temperature. Marsikdo se je moral predčasno vrniti z oddiha, saj mu je veter doma odkril streho. Marsikdo je ustal ujet v kakšni koči. Marsikomu je toča uničila ves pridelek in upanje na to, da bo lahko preživel od dela svojih rok. Marsikoga so morali pred nevarnostmi vremenske ujme reševati gasilci ali vojaki.

Pa vendar je tu poletje, čas dopustov, čas, ko si nabiramo novih moči.

Ne potrebujemo veliko časa, da ob brskanju po spletu, ko iščemo najboljšo nastanitev za naš sanjski dopust ali idejo za poletni potep, naletimo na takšne in drugačne informacije, teorije zarot in ugibanj, zakaj je vreme letos takšno kot je. Ob takšnem burnem vremenskem dogajanju dogajanju, ki se ne umiri, predvsem na območjih, kjer je iz tedna v teden huje, pa marsikdo s strahom zre v preostanek poletja in prihodnje vremenske napovedi.

Pa vendar je tu poletje, čas umirjenosti, čas, ki ponuja priložnost za novo učenje in nova spoznanja.

Mogoče pa nam od bliskov razsvetljeno nebo, dnevi brez elektrike, nebo parajoče strele, bobneči gromi, orkanski veter, ki ruši pred sabo tisto, kar mu pride naproti, …, prinašajo tudi kakšno sporočilo.

Kaj pa, če smo ob vsem hitenju prevečkrat prisiljeni v načrtovanje svojega življenja do zadnje minute in se ne znamo več prepustiti toku dogodkov? Kaj pa, če zaradi pretiranega nadzora nad življenjem pozabljamo, da so stvari, ki nas absolutno presegajo? Kaj pa, če smo zaradi doživljanja lastnega uspeha, finančne varnosti in vsega ugodja pozabili, da ni in ne more biti vse odvisno zmeraj od nas samih? Kaj pa, če smo zaradi pretirano vloženega truda in napora pozabili na minljivost stvari in življenja? Kaj pa, če smo ob vseh obveznostih (nujnih in predvsem nenujnih) pozabili pogledati izven meja svojih domov, se zazreti v potrebe sosedov, prijateljev, tudi sorodnikov? Kaj pa, če so nam naši privilegiji in naše pravice postali tako samoumevni, da so nam odvzeli hvaležnost za vse, kar nam je dano? Kaj pa, če smo ob vseh težkih dogodkih, ki jih prinaša življenje, pozabili opaziti pred čim vse smo obvarovani? Kaj pa, če se veliko preveč ubadamo s stvarmi in dogodki, na katere nimamo vpliva, pozabljamo pa na tisto, kar je v naših močeh? Kaj pa, če naša življenja zaradi iskanja ugodja in užitka ne glede na ceno, ki jo moramo plačati, gradimo na povsem napačnih temeljih?

Pa vendar je tu poletje. Čas za lahkotnost in čas za nove začetke.

Strah in stalno iskanje napovedi, kako in kaj se bo odvijalo v nadaljevanju, samo jemlje podarjene (proste) dni. Dobra novica je, da ta strah lahko zmanjšujemo, in sicer tako, da se vsak dan lotimo nečesa konkretnega: za začetek nekaj majhnega, nekaj, kar z lahkoto zmoremo. Pa ne zaradi vedno novih romantiziranih objav na družbenih omrežjih, temveč za nahranitev naših (vse prevečkrat) utrujenih, ranjenih in prestrašenih src ter za boljše medsebojne odnose. Tako lahko na primer iz hvaležnosti, da nam toča ni stolkla pridelka še enkrat znova in tokrat brez slabe volje populimo plevel, ki letos tako vneto raste. Lahko stopimo k bližnjemu kmetu in pri njem kupimo zelenjavo, pa čeprav ni tako popolna kot tista v trgovini in mu s tem omogočimo, da bo lprodal vsaj tisti pridelek, ki mu navkljub neurju še ostal. Lahko naredimo korak do soseda, ki mu je veter odpihnil streho in mu posodimo svojo dolgo lestev, ali pa še celo svoje roke v pomoč. Ko zaradi nepredvidljive vremenske napovedi ne bomo mogli na izlet/kampiranje, lahko brez slabe volje poiščemo nadomestek (pa čeprav na svojem vrtu ali v domači dnevni sobi). Ko se približa naslednja ujma, lahko skupaj kot družina v zaupanju, da nismo sami, tudi kaj zmolimo … Lahko …

Pa vendar je tu poletje. In priložnosti, da bi ga iz dneva v dan na polno živeli, je, ne glede na vreme, ogromno. Sprejmimo ga v vsem, kar nam ponuja, in ga iz danih možnosti naredimo najlepšega: na sebi lasten in unikaten način. Samo tako bomo živeli in iz njega črpali moči ob vrnitvi v vsakodnevni tempo življenja.

Pa vendar je tu poletje in ni ga še konec. Izkoristimo ga.   

(zapisano 27.7.2023)