Pred nami je sveti večer. Poskrbimo za praznično vzdušje. Otrokom posvetimo svoj čas, odzivamo se na njihove želje. Skupaj postavljamo jaslice in smrečico. Vse je tako lepo. Kar naenkrat pa udari kot strela z jasnega: prepir med sorojencema, kam bi postavili ovčko. Ali pa morda najmlajši vzame v roke okrasek in ga zmečka. Naše sanje o idiličnem družinskem praznovanju se v hipu razblinijo.

Ob tem se v nas starših pojavijo, še sami ne vemo od kod, čudne misli. Da nima smisla. Da pri nas ne bo nikoli bolje.

Ob takšnem neljubem dogodku, ko v nas odraslih zaradi upora otrok vse kriči po nemoči, imamo dve možnosti.

Lahko se jezimo in povzročimo, da se naše medsebojne vezi skrhajo. Lahko pa se ustavimo, še preden se spustimo v boj.

V boj? Z otroki? Pravzaprav ne. V boj s sovražnikom.

Obstaja nekdo, ki je najbolj srečen, da v naši družini ni vse tako, kot mora biti. Nekdo, ki želi, da obupamo: nad seboj, svojim možem/ženo, otroci.

To je hudič.

Sami ga ne moremo premagati. Vsakodnevna molitev, reden obisk maše, prejemanje zakramentov, branje Svetega pisma so naša prva pomoč pri soočenju z njim.

A žal ga vse to odžene le za toliko časa, dokler ne najde naše nove šibke točke. Vse z namenom, da nas znova izkoristi in rani.

Se potem sploh splača vztrajati? Vsekakor.

Če se zavedamo njegove prisotnosti in te njegove želje, da bi obupali nad seboj, lahko bolj mirno odreagiramo v situacijah, kjer nam nastavlja svojo past.

Večkrat ko se soočimo z njim, lažje in hitreje prepoznavamo nastavljene zanke, v katere bi se lahko ali pa smo se že zapletli.

Neuspele trenutke in svoje padce moramo vzeti kot izziv. Tako, da se trudimo delati drugače, boljše. Prisluhnimo, kaj nam sporočajo naši najbližji. Po njih nas Bog največkrat vodi nazaj na pravo pot.

Le s skupnimi močmi lahko uspešno zatremo sovražnikovo premoč. Z mirom v srcu in z nasmehom na obrazu. Za večjo medsebojno povezanost in večjo svobodo.