Trmast osliček

Že kot otrok sem rada prisluhnila zgodbam mojega starega ata. Nikoli jih ni bral. Vedno samo pripovedoval. Čudila sem se njegovemu spominu. Saj ga nikoli nisem videla s kakšno knjigo pravljic v roki. Njegova noga pa ni nikoli prestopila praga knjižnice.

Okoli božiča mi je povedal tudi naslednjo zgodbo. Ne vem, ali si jo je izmislil. Ali pa jo je morda kje slišal.


“V Nazaretu je živel osliček. Bil je star in siv. In slep. Ker ni bil več za nobeno rabo, poleg tega pa še zelo trmast, se je gospodar odločil, da se ga bo znebil.

Ravno tisti čas pa je prišel cesarjev ukaz o popisu ljudi. Jožef je skupaj z ženo Marijo pripravil vse za pot v Betlehem. Marija je bila noseča. In Jožef je vedel, da ne bo zmogla prehoditi tako dolge poti. Na žalost ni imel dovolj denarja, da bi lahko kupil konja ali celo kočijo.

Ko je hodil po ulicah Nazareta in iskal rešitev, je srečal lastnika z oslom. Ta mu je z velikim posmehom podaril svojo staro žival. Jožef je darilo hvaležno sprejel.

Pomagal je ženi, da se je previdno povzpela na osličkov hrbet. Stari gospodar je ves nestrpen opazoval, kaj se bo zgodilo. Pričakoval je, da bo sivec zaradi vsega hrupa z Marijo vred zbezljal v puščavo. Ali pa ne bo hotel narediti niti koraka naprej.

Toda, nič od tega se ni zgodilo. Nasprotno. Ko je Jožef spregovoril osličku s svojim prijaznim, nežnim, a odločnim glasom, je osliček v velikem zaupanju mirno in vdano stopil na pot za njim. Čeprav ni ne vedel ne videl kod in kam …”


Plamen adventnih sveč me vabi, naj se ustavim. Naj utihnem. Naj prisluhnem. Tihemu, nežnemu, a odločnemu glasu mojega Gospodarja. Ki me ljubi. Ki me čaka. Ki mi daje obljubo. Da je življenje z Njim mirnejše, lažje, boljše.

Čeprav mi obljublja veliko, mu nočem slediti tako vdano, kakor je to storil osliček v atovi zgodbi. Lepa beseda je zame premalo. Potrebujem več informacij. Več otipljivih dokazov.

Gospodar ve, da sem šibka. Zato mi na pomoč pošilja Rešitev. Vodnika. Močnega. Dojenčka.

Že nekajkrat sva se srečala. Dal mi je vedeti, da je ob meni. Čutim, da me osvobaja. Da se v njegovi družbi moja trma in upornost počasi zmanjšujeta.