Ste pripravljeni na noč čarovnic?

Zdi se, da vedno bolj živimo v primežu strahu. Strahu, ki nas ne varuje pred nevarnostjo, temveč predvsem onemogoča, da bi zaživeli to, kar smo. Zasleduje nas na vsakem koraku: v šoli, na igrišču, v službi, na ulici, preko sodobnih medijev in včasih žal tudi v domačem okolju. Da bi se znebili njegovega tesnega oklepa, ki v nas zbuja nemir, iščemo različne izhode.

Pred nami je noč čarovnic. Praznik, ki nam omogoča, da vsaj za en dan pozabimo na strah, minljivost, krhkost, in se tako otroci kot odrasli pozabavamo iz stvari, ob katerih se običajno ne počutimo najbolje. Iz Amerike so ga k nam spretno vnesli trgovci, marsikomu pa se danes (upravičeno) zdi, kot da je del naše kulture in tradicije.

Labirinti strahov so že odprli svoja vrata. Ponoči žarijo iz okenskih polic buče v vsej svoji strašljivi podobi. Iz kuhinj se vije vonj po čarovniških zvarkih in ostudnih jedeh. Pripomočki za strašenje so pripravljeni …

Ljudje ob tem dogajanju čutimo različno. Nekateri z veseljem praznujejo. Drugi se delajo, kot da stvari okoli njih ne obstajajo. Tretji se zgražajo nad tistimi, ki praznujejo. Četrti svarijo pred nevarnimi hudičevimi zankami.

Kakšno držo naj bi do tega praznika zavzeli krščanski starši in stari starši?

Zunanji vpogled nam kaže, da se večina vsebine dogaja na ravni igre. Tisti, ki praznujejo, v večini niso častilci hudiča. V marsikateri družini odrasli le sodelujejo v igrivosti in domišljiji otrok.

A noč čarovnic iz krščanskega vidika ni čisto nedolžen praznik.

Se mu je zato potrebno v naši družini izmikati? Nikakor ne.

Naši otroci zelo dobro opazujejo svet okoli sebe. Želijo si biti del vsebin, ki se jim zdijo privlačne. Ob vsem dogajanju hitro začno postavljati težka vprašanja. Kaj se zgodi, ko človek umre? Česa me je najbolj strah? Ali res obstajajo zli duhovi? Kaj moram storiti, da bom varen?

Odrasli ob takšnih vprašanjih pogosto obmolknemo. Ker se z vsebino praznika ne strinjamo, jo otrokom (dostikrat brez pojasnila) prepovemo. Dovolimo si izražati (ne ravno lepe) misli o tistih, ki se vključujejo v tovrstna praznovanja.

Velikokrat to storimo zgolj zaradi lastnih strahov. Premalokrat se zavemo, da tovrsten odziv v otrocih najverjetneje sproži ravno tisto, česar si ne želimo: noč čarovnic postaja vedno mikavnejša.

Starši smo tisti, pri katerih otroci najprej iščejo varnost in odgovore na svoja vprašanja. Mi smo tisti, ki naj bi jim pomagali, kako se soočati s težkimi platmi življenja. Na nas pa je, kako in koliko želimo to svojo vlogo izkoristiti.

Mislite, da se Jezus tega praznika boji? Se skriva na svojem nebeškem tronu in si zatiska oči pred dogajanjem? Nikakor ne. On je šel na križ, premagal zlo in zdaj živi kot naš junak. Tudi nam obljublja življenje v nebesih. To je za nas čudovita novica.

Jezus je tisti, ki pozna odgovore na vprašanja, ki se nam porajajo v teh dneh. Izkoristimo priložnost in noč čarovnic vzemimo kot izziv za premagovanje lastnih strahov. Na način, ki se nam zdi najbolj pravi.

Za konec pa še primer, kako je tudi izrezovanje buče lahko priložnost za spodbujanje hrepenenja po nebesih.

Želim si priti k Jezusu v nebesa, zato

Iz sebe odstranjujem to, kar ne delam prav.
(Izrežemo vrh buče in odstranimo notranji del.)

Trudim se videti to, kar je dobro.
(Izrežemo oči v obliki srca).

Tudi, kadar mi kaj ne gre najbolje, ne viham svojega nosu.
(Izrežemo nos v obliki križa.)

Iščem tišino. Le tako moja ušesa lahko zaslišijo tihi glas Boga. (Izrežemo ušesa v obliki Svetega pisma).

Moj obraz krasi velik nasmeh .
(Izrežemo usta v obliki nasmeha).

S svojimi dobrimi deli prižigam lučko upanja v boljši svet.
(V notranjost položimo svečo in jo prižgemo.)