Najina ogledala

Že od malih nog se nič kaj rada ne pogledam v ogledalo, doma pa jih imamo navkljub omenjenemu dejstvu kar veliko: poleg tistih v kopalnici, na hodniku in kakšnega v torbici še šest čisto posebnih majhnih ogledal. Ta naju zasledujejo skoraj na vsakem koraku, nama pa kažejo zelo zanimive in razmisleka vredne podobe.

Kako lepo se je zazreti vanje, kadar iz njih sije nasmeh, ponos, kreativnost, prijaznost, ustrežljivost, potrpežljivost, nežnost … In kako težko, kadar se v njih zrcalijo strah, upor, jeza, užaljenost, grdi pogledi, …

Zanimivo, kako vzajemen učinek imajo ta mala ogledala na naju: kadar se smejejo, se nasmehneva tudi midva; kadar se jezijo, se hitro začneva jeziti še sama. Vendar je tako samo na prvi pogled.

V resnici pa je ravno obratno: ko sva v sebi mirna, odločna, jasna v postavljanju meja, naravnana na najine cilje, delavna, vztrajna, medsebojno uglašena, …, najina ogledala odsevajo veselje in zadovoljstvo. Kadar pa naju hromi strah, upor do dela, ki nama ne diši preveč, užaljenost in jeza zaradi neizpolnjenih lastnih pričakovanj oziroma želja, ko najin besedni ne v dejanjih pomeni da, ko beživa drug od drugega …, potem se vse to zrcali na obrazih in v dejanjih najinih otrok.

Če želiva, da otroci odsevajo medsebojno ljubezen, spoštovanje, potrpežljivost, delavnost, odgovornost za svoja dejanja, vztrajnost, vero v Boga … morava vse to najprej zrcaliti sama: preko najinega odnosa do Boga, sebe in drug drugega.

Tudi danes pogled v ta mala ogledala velikokrat ni najlepši, vendar vanje zreva z vedno večjim veseljem in hvaležnostjo. Najprej zato, ker hitreje prepoznavava, kdaj najini odsevi ugašajo, predvsem pa nama ravno ti pogledi pomagajo, da postajava boljša človeka, zakonca in starša.