Krog, ki povezuje

Advent pomeni pričakovanje. Pripravo na rojstvo našega Odrešenika. Na to nas spominja adventni venec. Spet je v krog, krog ki povezuje.

Za nas, ki živimo v družinah in imamo otroke, je zato lahko advent tudi priložnost, da se zazremo v naše medsebojne odnose. Da vidimo, ali hodimo z Jezusom po poti, ki nam jo je namenil, ali pa hočemo vsak zase preveč v svojo smer. Da prepoznamo skrbi, stiske, strahove, ki nas ovirajo tako v naših medsebojnih odnosih kot tudi v odnosu do Boga.

Dostikrat se bojimo soočenja z resnico, ker imamo občutek krivde, da smo zašli. Mogoče se spopadamo z občutki manjvrednosti. Še posebej, če smo obdani z ljudmi, ki imajo vse »poštimano« (navzven), ki vse zmorejo (navzven).

V takšnih trenutkih se je dobro spomniti na Jezusa.

Bog nam ga pošilja, ker ve, da smo slabotni, šibki, nepopolni. Prihaja v mrzlo, umazano štalo. Če si je Bog za svoje prvo bivališče izbral en čisto navaden hlev, potem lahko pride tudi v tvojo in mojo družino, pa čeprav je ta še tako vznemirjena in ranjena. To dela zato, ker nas ima rad. Hkrati pa Bog vsakega izmed nas vabi, da bi bili odsev te njegove ljubezni.

Najprej je na nas odraslih odločitev, ali želimo v teh štirih adventnih tednih izkoristiti čas za izboljšanje naših medsebojnih odnosov in našega odnosa do Boga.

Če je naš odgovor da, potem je nujno, da si določimo en majhen cilj. Pomembno je, da si ne zadamo preveč naenkrat in da pri odločitvi vztrajamo.

Bog od nas ne pričakuje, da bomo na sveti večer čisto drugačni, kot smo danes. Tega pa ne smemo pričakovati niti od sebe, saj bomo ob božiču namesto veselja čutili poraz in razočaranje.

Za dobro pripravo in bogato doživetje prazničnih dni je v adventnem času dovolj že en čisto majhen korak, usmerjen proti Bogu. En majhen korak v boljše medsebojne odnose.