Kako vzgajati za nebesa?

Današnji otroci ne sprejemajo Cerkve in njenega nauka kot avtoriteto samo zato, ker naj bi jo. Želijo in pričakujejo več: potrebujejo razloge, zakaj ima verovanje v Boga smisel, kaj pozitivnega za življenje jim vera prinaša… Čakati, da bodo to storili duhovniki ali kateheti v eni uri verouka na teden, je iluzorno.

Oče in mama sta prva učitelja vere, pa če doma omenjata Cerkev oziroma Boga ali pa ne. Z vsem, kar govorita in delata, ali pa ne, otroke vodita bližje k Bogu, ali stran od Njega.

Vajin način delovanja ter spopadanja z vsemi izzivi, ki jih prinaša življenje, je odsev vajine vsakodnevne odločitve, da želita po svojih najboljših močeh živeti tako, kot je učil Jezus, ali pa njegov nauk zavreči. Ta vajin zgled, vajina duhovna rast in razvoj je največja dediščina, ki jo premoreta dati svojim potomcem.

Če hočeta torej, da so verni vajini otroci, morata v večnost verovati in si je najprej želeti vidva sama.

Nato morata sprejeti skupno odločitev: želita tudi otroke vzgajati za nebesa ali ne? Če je vajin odgovor DA, začnita z vzgojo že v tem trenutku.

Ne vesta, kje začeti?

Z vsakodnevno iskreno prošnjo Bogu, naj vama pomaga postati takšna mož in žena, oče in mati kot si ju je zamislil On.

Takoj za tem pa vsak trenutek življenja porabita za to, da bi ta vajin cilj dosegla.

Kako?

Dovolita Jezusu, naj vstopi v vaš dom, v vajin odnos. Tako drug drugega kot tudi otroke preko vsakodnevnih izzivov vodita in usmerjata v Njegovo bližino. Pred otroci ne skrivajta svojih padcev in bojev. Pokažita jim Božjo (po)moč, potrebno za soočanje z nepopolno človeško naravo. Ob vseh naporih se ne pozabita veseliti in biti hvaležna za vedno večji mir in vašo medsebojno povezanost.

V veri rastite vsi skupaj, kot družina. Počasi. Z majhnimi koraki. Toliko kot v tem trenutku zmorete. Vse to pa začinite z zvrhano mero vztrajnosti (sadovi niso vidni takoj), ponižnosti (priznati napake in se učiti delati drugače) in potrpežljivosti (do samega sebe in drugih).

Predvsem pa nikoli ne opustita upanja, da je Bog z vama tudi takrat, ko se vama zdi, kot da ga sploh ni.