Jezus se rodi, pa čeprav ni potice in se v hiši ne sveti od čistoče

Verjetno tudi iz vaših zvočnikov v avtu že odzvanjajo božične pesmi. Predpostavljam, da tudi vas zvončkljanje božičnih reklam že dolgo opominja na vse, kar morate v tem mesecu pripraviti, da bodo prihajajoči božični prazniki nepozabni, čarobni, lepi, veseli, popolni.

Toda ob bogato obloženi mizi, darilih in v veliki družbi tako dolgo pričakovani božični večer mine v naglici in dostikrat tudi z občutkom praznine. Se tudi vi sprašujete, zakaj se vam navkljub vsemu trudu to zgodi?

Ker smo pozabili na slavljenca.

Na sveti večer se veselimo rojstva Otroka. Za polno doživetje je potrebno v naš dom povabiti Jezusa samega.

Kaj lahko storimo, da bo praznino zamenjalo veselje in izpolnjenost?

Pogovor o praznikih, ki prihajajo, lahko razreši marsikatero slabo voljo zaradi neuslišanih pričakovanj.

Najprej samo zakonca, nato pa še skupaj z otroki. Poslušajmo drug drugega ter se usmerimo v realnost izvedbe. Razdelimo si tudi naloge, s katerimi vsak prispeva svoj delček pri uresničevanju določene ideje.

Upajmo si narediti manj kot mislimo, da je potrebno.

Jezus se rodi, pa čeprav ni potice ter se v hiši ne sveti od čistoče. Še posebej v dneh tik pred svetim večerom lahko od sebe ali drugih pričakujemo preveč. Naj nas ne zavedejo vsi neskončno dolgi seznami, kaj vse je potrebno postoriti pred prazniki, da bomo predvsem kot dobre žene in mame (pa tudi možje in očetje) poskrbeli za popolno doživetje. Nazadnje pa bili zaradi drugačne izvedbe nemalo razočarani nad samim seboj. Manj je več, še kako drži tudi za praznične dni.

Čeprav izpustimo kakšen dogodek v cerkvi, ker so naši otroci še zelo majhni, nismo zato slabši verniki.

Dogajanja v cerkvi je v teh dneh veliko: devetdnevnica, božičnica, polnočnica, božični koncerti … Da gremo samo zato v cerkev, ker moramo, ali da bomo nekaj odkljukali, nima pomena. Na koncu bomo vsi samo sitni in skregani, takšnih praznikov pa si zagotovo ne želimo. Skupaj določimo dogodke, pri katerih ne želimo manjkati, za druge dni pa poskrbimo za vzdušje, iz katerega bomo vsi skupaj čutili, da je Jezus središče našega praznovanja.

Sprejmimo trenutno situacijo, v kateri se nahajamo kot družina.

Ne primerjajmo se s popolnimi podobami praznovanj, ki jih opazimo na filmskih platnih ali v reklamah. Ni se nam treba počutiti slabo ob drugih, ki jim je uspelo bolje ali več kot nam. Pomembno pa je, da v naši trenutni situaciji vidimo priložnost za iskanje novih, za našo družino še boljših idej, kako narediti praznike res bogate in napolnjene z bistvom.

Dovolimo si začutiti otroško preprostost in veselje.

Skupno postavljanje jaslic in smrečice, skupno urejanje doma ter skupna priprava skromne večerje naj nas povezuje ter v nas budi pričakovanje prazničnega večera.

Tudi Bog nam želi pomagati.

Če bi za vso čarobnost, popolnost, veselje in iskrice v očeh lahko poskrbeli sami, zakaj potem sploh potrebujemo dojenčka v jaslih?