MOST DO NEBES

V družini, v medsebojnih odnosih lahko med seboj gradimo ali rušimo mostove.

Aktivnost: Igrajmo se ljudsko igro A je kaj trden most? Izberemo dva, ki predstavljata most. Primeta se za roke in stopita toliko narazen, da gre lahko vojska, ki jo sestavljajo ostali igralci, skozi. Ostali igralci se postavijo v kolono in se primejo drug drugega za ramena. Prva v koloni je lokomotiva, ki vodi ostale po prostoru. Tista, ki predstavljata most, se dogovorita, kaj naj bi bil eden in kaj drugi (npr.: iskri konj, drugi pa zlata kočija), vendar ju pri tem ostali igralci ne smejo slišati. Igra se lahko začne. Vojska se ustavi pred mostom in ga vpraša: »A JE KEJ TRD’N TA VAŠ MOST?«, »KAKOR SKALA, KAM’N, KOST!«, se glasi odgovor. »A GRE LAHKO NAŠA VOJSKA SKOZ’?« »JA, ČE TAZADN’GA PUSTITE!«, odgovori most. »ČE GA ULOVITE!«, odvrne vojska. S tem je pogovor končan in vojska gre lahko skozi. Most-igralca spustita roki (zapornici) pred zadnjim v koloni. Zajetega vojaka vprašata, kaj ima rajši: iskrega konja ali zlato kočijo. Glede na odgovor ga razvrstita za tistim, ki je iskri konj ali zlata kočija. To se ponavlja (pri vsakem krogu določita novo izbiro), dokler ne ostane zadnji igralec oz. lokomotiva. Le-ta teče pod mostom, ki šteje dneve: ponedeljek, torek, … Pri nedelji »most« spusti »zapornice« (roke). Tako tudi zadnji igralec izbere med dvema predmetoma in se pridruži ostalim, ki so se zvrstili v koloni na vsaki strani mostu. Igralci se trdno primejo med seboj in začno vleči: vsaka ekipa vleče v svojo smer. Skupina, ki uspe obstati na nogah, je zmagovalka.

ALI

Poiščimo potoček in s skupnimi močni poskušajmo zgraditi trden most. Nam je uspelo?

Pogovor: Kje so postavljeni mostovi? Zakaj jih sploh potrebujemo? Zakaj je potrebno, da so trdni in varni? Kdaj in kako pa mi med seboj gradimo mostove? Se naši mostovi kdaj porušijo in obstanemo vsak na svojem bregu? Zakaj? Jih lahko ponovno zgradimo? Kdo nam pri tem lahko pomaga?

Molitev: Primimo se za roke in zaprimo oči. Oče desnemu sosedu stisne roko. Ta jo stisne naslednjemu. Ko stisk roke pripotuje nazaj do očeta, ta sklene molitev z besedami: »Bog, prosimo, pomagaj nam, da bi v družini gradili močne in varne mostove.«

Do prihodnje nedelje: Kadar se nam bo v medsebojnih odnosih zdelo, da stojimo vsak na svojem koncu zgodbe in se ne slišimo, skušajmo biti prvi, ki začnemo graditi most do drugega.

SKUPAJ SMO MOČNI

Razlike naj nas ne odtujijo, temveč bogatijo. Družina je skupnost in prav vsak član lahko s svojimi talenti in močmi pripomore, da nam je lepše in lažje živeti. Bog za nas skrbi s pomočjo družine.

Aktivnost: Vzemimo kolebnico in se razdelimo v dve skupini. Na sredo med skupinama zarišimo črto in se pomerimo v vlečenju vrvi. Zmaga skupina, ki zmore nasprotnike zvleči čez zarisano črto.

Na polovico A4 lista vsak obriše obe svoji roki. Na prvo narišemo smejoči obraz, na drugo pa žalostni obraz. Na te obrise rok drug za drugega zapisujemo posameznikove značilnosti – dobre in slabe (je miren, prijazen, se česa boji, rad pomaga …). Na koncu vsak dobi svoj list nazaj in si prebere zapisano. Otrokom, ki še ne znajo brati ali pisati, pomagajmo. Poudarimo, da smo lahko ponosni na vse naše dobre lastnosti. Tiste slabe pa so tudi del nas. Jezus nas ima še vedno zelo rad. Pomembno pa je, da se jih trudimo izboljšati.

Pogovor: Me drugi vidijo takšnega, kot se doživljam jaz? Mi je zapisano všeč? Zakaj da oz. ne? Ali je dobro, da smo med seboj drugačni? Zakaj? Poudarek: Ker smo družina, smo skupaj močnejši: skupaj zmoremo več in bolje.

Molitev: Vsak Jezusa po svojih besedah prosi za potrebe v naši družini.

Do prihodnje nedelje: Za vsak dan pripravimo seznam opravil in zadolžitev, v katere bodo vključeni vsi člani naše družine. Vsak dan sproti ovrednotimo, kako nam je uspelo opraviti naše naloge.

Primer:

ponedeljekOče popravi poškodovane igrače. Mati zašije strgana oblačila. Ana se igra z mlajšo sestrico. Jure pomaga mlajšemu bratcu pri delu za šolo. Doroteja pripravi mizo za obroke.
sobotaVsak pospravi en prostor v hiši.

ČUDEŽ

Vsak izmed nas je nekaj posebnega. Bodimo veseli in ponosni na to.

Aktivnost: Izdelajmo osebne izkaznice (osnutek se nahaja spodaj). Pripravimo papir (velikosti A3) ter barvice ali flomastre. Papir predelimo na prostorčke, v katere vsak s pomočjo zapisa ali risb predstavi del sebe. Mlajše otroke usmerjajmo.

Pogovor: Vsak predstavi svojo osebno izkaznico. V čem smo si podobni in v čem se razlikujemo? Pogovorimo se še, kaj smo novega spoznali drug o drugem. Osebne izkaznice obesimo na vidno mesto v našem domu.

Molitev: Eden od staršev ima v roki klobčič volne. Vrže ga enemu družinskemu članu in reče: »Bog, hvala, ker si v našo družino poslal _______ (ime)«. Poklicani nadaljuje. Ko klobčič pristane pri tistemu, ki je začel, le-ta zaključi molitev z besedami: »Bog, prosimo te, da bi se imeli zmeraj radi.« Objamemo se in zapojemo še ljudsko pesem Mi se imamo radi, ki ji dodajamo kitice z imeni vseh družinskih članov, na koncu dodamo še kitico Jezusa imamo radi.

Do prihodnje nedelje: Vsak naj pripravi eno presenečenje, s katerim bo polepšal dan vsem v družini (npr. če nekdo rad pripoveduje zgodbe, jo pove vsem. Kdor igra kakšen instrument, lahko kaj zaigra …). Oče in mama naj ob večerih pripovedujeta o času pričakovanja in rojstva otroka (otrok).

Za tiste, ki želite več:

Zgodba: Ti si pravi čudež! (K.M. Amiot, Družina: 2012) Po prebrani zgodbi si podelimo vtise: Kaj sem si v zgodbi najbolj zapomnil? Me je kaj presenetilo? Česa do sedaj nisem vedel?

Namig: Če otroci ob zgodbi pričnejo spraševati, kako so prišli na svet (vprašanja, povezana s spolnostjo), jim brez sramu odgovorimo. Povejmo jim resnico, a toliko, kot je lahko sprejmejo (prilagajajmo starosti). Če ne vemo, kaj jih točno zanima, jih povprašajmo, kaj menijo oni. Njihov odgovor naj bo vodilo pri oblikovanju našega. S temo zaključimo, ko otroci prenehajo spraševati. Pomembno je, da otroci zgradijo zdravo podobo spolnosti, zato tega učenja ne prepustimo sodobnim medijem, prijateljem ali ustanovam.

DROBNE STVARI

V njih se skrivata naše zadovoljstvo in sreča.

Aktivnost: Vsak za nekaj časa dobi v roke fotoaparat (mlajši potrebujejo pomoč odraslih!). V hiši ali njeni zunanji okolici poiščimo drobne stvari, ki se nam zdijo zanimive (majhni kamenčki, deli rož ali dreves, oblaki, okvir na slikah …). Fotografirajmo jih tako, da bodo predstavljali le del celote. Ko vsak fotografira 5 različnih stvari, se zberimo skupaj.

Pogovor: Ob ogledovanju nastalih posnetkov poskušajmo ugotoviti, kaj je na njih. Smo prepoznali vse? Je bilo težko? Kako sem se počutil, ko sem zagledal nekaj zanimivega, pa čeprav majhnega? Kdaj se še počutim srečno?

Molitev: Vsak ponovi spodnje vrstice, ostali ponazarjajo s telesom.

»Bog je največji (s kazalcem pokažemo v nebo in z rokami narišemo krog – svet). Nasmeh je najlepši (usta raztegnemo v nasmeh). Ljubezen je najmočnejša (s prsti oblikujemo srček in pokažemo mišice)

Do naslednje nedelje:Bodimo pozorni na drobne stvari, dogodke, ki nam lepšajo dan. Pri večerji si pripovedujmo o njih.

NEDELJA = DAN ZA BOGA IN ZA NAS

V njih se skrivata naše zadovoljstvo in sreča.

Aktivnost: Pojdimo na sprehod v okolico našega doma: gozd, travnik, morska obala, gorski vrh – pomembno je, da izberemo okolje, kjer se kot družina dobro počutimo. Izberimo miren prostorček in se postavimo (usedimo) v krog, tako da smo s hrbti obrnjeni drug proti drugemu. Nekaj minut poskušajmo vztrajati v tišini in opazovati naravo (dolžino prilagodimo starosti otrok v družini). Z zaprtimi očmi v tišini prisluhnimo še zvokom narave. Se sliši brnenje avtomobilov z bližnje ceste? Slišimo ljudi, ki se pogovarjajo? Ali pa je okoli nas vse tiho? Počakajmo še malo … Gotovo bomo zaslišali petje ptic ali šum vetra …Pripovedujmo si o svojem doživljanju: kaj smo opazili, slišali.

Pogovor: Bog se nam preko stvarstva razodeva kot naš Oče, naš varuh in skrbnik. Vsaka Njegova stvar nam kaže, kako je On velik, mogočen in čudovit. Kaj vse je ustvaril in kako je ustvarjal svet, lahko preberemo v Svetem pismu (1 Mz, 1–2). Posebej se zaustavimo pri sedmem dnevu. Za kaj ga je Bog namenil? Imamo tudi mi v tednu kakšen dan za počitek? Kako si je Bog zamislil, da bi preživljali nedelje? Kako jih preživljamo sedaj? Kaj moramo spremeniti, da bodo nedelje za nas res praznične in drugačne od drugih dni v tednu?

Molitev: V svoji okolici vsak najde oziroma izdela delček stvarstva, ob katerem čuti, da je Bog z njim. V tišini vsak sam izreče Bogu zahvalo za ta košček narave.

Do prihodnje nedelje: Vsak družinski član zapiše/nariše, kaj si želi početi ob nedeljah. Proti koncu tedna jih predstavimo drug drugemu in oblikujmo družinski nedeljski seznam želja. Katera je tista, ki bi jo lahko uresničili že to nedeljo?